Pozdravljeni! Z velikim veseljem in zadovoljstvom vam sporočamo, da nam pa je danes (11. 2. 2020) le uspelo priti v Ribnico na Pohorju, kjer se bomo mudili vse do petka, 14. 2. 2020. Najprej smo pojedli šolsko malico, sedaj se že nameščamo po sobah in pred kosilom načrtujemo opraviti še smučarski preizkus. Se še oglasimo, ko bo priložnost.
Pozdravljeni! Sicer je ura že pozna (23.31) in naši učenci že kar nekaj časa pridno zasluženo počivajo, ker so danes opravilo zares veliko delo. Uspelo nam je, da smo takoj po namestitvi razdelili smučarsko opremo in se nemudoma odpravili na smučišče, kjer je vsak dobil priložnost, da je pokazal, kaj zna na snegu. Na podlagi tega smo oblikovali štiri učne skupine in že je bilo treba na kosilo. Sledil je kratek počitek in smučarska šola se je začela. Hop, dool, hop, dool, desno, levo, sem in tja in tako naprej, vse do četrte, ko izklopijo naprave. Po popoldanski malici pisanje razglednic tako, da v prihodnjih dneh nikar ne zamudite pismonoše. Po večerji še varnost na smučišču in po kopalnici lahko noč in poljub domov!
Dober večer! Danes smo bolj zgodni, čeprav sreda ni prizanašala. Ker smo vedeli, da bo naporno in zanimivo smo dan začeli z močnim, če že ne kar angleškim zajtrkom (jajca, šunka, sir, hrenovke…). Dobro podloženi smo se najprej lotili najbolj mrzkega opravila. Obuvanje smučarskih čevljev. Še dobro, da smo v okviru podaljšanega bivanja in športne vzgoje vadili na »suho«, sicer bi bili več na kolenih, kot na smučeh. Od devete, pa tja do dvanajste in popoldan od druge do četrte, pa zopet hop, dool, hop, dool, desno, levo, sem in tja… Ne boste verjeli, ampak razlika je očitna. Napredujemo, kar pomeni, da se vzpenjamo vedno višje in višje. Po peti pa se je prav prilegel »pouk«. Res! Reševanje učnih listov z vsebino kje smo in kako smo prišli sem. Dolgo sredo, kot ji pravijo v javni upravi, smo zaokrožili z nočnim pohodom pod zvezdnatim nebom Ribnice na Pohorju. Ni kaj, dan za zapomniti. Lahko noč!
Foto: Suzana Pirman in Darko Pepevnik
Dragi naši, še zadnji pozdrav iz Ribniškega Pohorja, kjer je vse tako kot mora biti. Navdušeni, zadovoljni in utrujeni smo od vsega, kar smo počeli. Kot vsak dan smo tudi danes smučali, smučali, smučali… Uporabljali smo vse smučarske naprave (trak in vlečnica s »krožniki«), ki jih tukaj premorejo. Ne da se prešteti kolikokrat smo se spustili po hribu navzdol in se zopet povzpeli nanj. Premagovali smo različne smučarske poligone, ki smo jih sami postavili in zopet hop, dool, hop, dool, desno, levo, sem in tja…
Po kosilu nas je počastila Lana, mi pa smo ji zapeli tisto, saj veste, ki se pač zapoje nekomu, ki ima rojstni dan. Pred večerjo smo imeli ustvarjalne delavnice, po večerji pa dogodek, ki smo ga čakali že dolgo – zaključek s podelitvijo medalj in ples, ki je trajal pozno v noč, ki je zadnja brez vas, dragi naši. Jutri se vidimo, stisnemo in si povemo še več. PiP!
